Miha Šalehar: Kako preseči mačo kliše

V novi knjigi Pustolovec zmote to obljubo izpolnil. Pred očmi bralca se razčleni na prafaktorje, se spove grehov skoraj v maniri Knausgårdovega Mojega boja (le da z veliko manj samopomilovanja in s pošteno mero ironije), prizna svoje zablode, iluzije in predsodke in iz te mestoma okrutne vaje v samoopazovanju se izlušči lik šentflorjanskega priletnega alfa samca, v katerem se bo brez dvoma prepoznal marsikateri (tudi manj prileten) predstavnik močnejšega spola. 

Čeprav se knjiga razglaša za »patetični priročnik«, je iskrenost pisave daleč od patetičnosti. Miha Šalehar neprizanesljivo secira ločitev, moderne vzgojne prijeme, gonjo za denarjem, biznisiranje, vegetarijanstvo in druge pojavne oblike sodobnega življenja. Na njegovem tnalu se znajdejo tudi kult mladosti, obsedenost z zdravjem in vseslovenska nagnjenost k alkoholiziranju …
 

V prvi knjigi, zbirki kolumn Duh česa, si kritiziral anomalije t. i. srednjega razreda, v novi knjigi pa neusmiljeno obračunavaš s seboj. Od kod ta obrat od zunaj navznoter? 

Hja, človek po letih iskanja zunanjega sovražnika ugotovi, da ta živi v tebi. Hkrati pa tega notranjega sovraga sploh ne poznaš. Zato je čas, da ga izbezaš, vzljubiš in se zaveš njegove dejanske plitvine. 
 

Si, kar si, in čeprav je pri tvojih letih prepozno, da bi postal nevrokirurg, imaš morda še dovolj časa, da si izbereš kak nezahteven konjiček. Kaj bi si izbral, če ne bi bilo koles in motorjev? 

Težko razmišljam na način, kaj bi, če ne bi, ker verjamem, da te vse, kar se ti ima zgoditi, prej ali slej sreča samo od sebe. Življenja brez ene, druge, predvsem pa tretje ali četrte balance si nekako ne predstavljam. 
 

Ali je kakšna stvar, za katero bi se bil pripravljen protestno zažgati?

Protestno se ne bi zažgal za nobeno. Vsaj do smrti ne. Saj bi to mojemu nečimrnemu egu onemogočilo, da bi opazoval tiste, ki žalujejo, one, ki obžalujejo, predvsem pa tretje, ki te povzdigujejo v mučenika. Raje bi izbral protestno žaganje uda.

V Duhu česa je bil govor o moškem kot ogroženi vrsti, v novi knjigi pa od prve do zadnje strani kritiziraš pozo neustrašnega, mišičastega, kosmatega, podjetnega … samca, ki je očitno še daleč od izumrtja?

V resnici ne gre za obrat, prej bi rekel, da je posredi spoznanje, da je vsa ta poza posledica družbenih pričakovanj, kontekstov, vzgoje in vrednot, ki niso povsem samonikle in so torej daleč od srca. Čas je, da tudi moški ustanovimo gibanje, ki bo tako militantno, da bo vsak dvom o »naši stvari« približno tako nesprejemljivo dejanje, kot je izjava, ki sem jo pravkar izrekel oziroma natipkal. 
 

Ali se po 40. letu življenje res tako strašno spremeni? V katerih pogledih? 

Ne vem, če je mejnik ravno magična štiridesetica, je pa jasno, da si približno na polovici, če ne pride vmes kako onkološko presenečenje. Kar pomeni, da si pomladno polovico, ki ji rečemo mladost in jo častimo kot najbolj smiselno etapo življenja, že preživel. Vse, kar je najlepšega, se je že zgodilo. Če kdo verjame, da so to vnuki in tretja univerza, naj se samoukine. Prihodnost, ki bo polna obrab in fizičnega razkroja ter patologije, je treba osmisliti. To pa lahko storiš le z inventuro. 
 

V knjigi omenjaš sošolko Alenko, ki je imela vokman in Benettonov pulover, ker je bil njen oče v 80. letih biznismen. Kako doživljaš stanje socialnih razlik danes? Predvsem med otroki. Se tvoja otroka zavedata tega pojava oziroma kako ga doživljata ali ti skozi njiju?

Ne doživljam ga tako intenzivno, kot bi ga moral, ker pripadam kasti, ki ima v primerjavi z zares ubogimi relativno polno rit vsega. Še večji problem nastane, če grem uboščino opazovat na drugi konec sveta. Od tam mi izgleda lokalna predvsem kot kaprica materializma, kjer občutek, da si deprivilegiran, ker nimaš vsega, kar ponuja BTC, izvira predvsem iz pomanjkanja srčne kulture. Menim, da revščine ne bi smelo biti. Verjamem, da je to mogoče. Prepričan sem, da bi morali pred materialno in duhovno revščino obvarovati predvsem otroke, ne glede na to, zakaj so se znašli tam.
 

Smo res prva od štiri tisoč generacij staršev, ki je ugotovila, da so vse generacije pred njo zafrknile vse, kar se je zafrkniti dalo? Ali res vemo, kako se »frocem streže«? 

Najbrž, čeprav je možno, da se je ta uvid zgodil že starim Rimljanom in so šli za to v maloro. V resnici ne vemo, kako se »frocem streže«. Zelo verjetno zaradi tega, ker so naše notranje vrednote v konfliktu s tistimi, ki jih časti naša kapitalistična družba uspešnežev in institucije, ki namesto nas vzgajajo naše otroke. 
 

Brez milosti obsodiš starševski ponos in šopirjenje z lepoto, pametjo in dosežki potomstva. Po drugi strani starše odrešiš krivde za napake njihovih sončkov. Prosim, razloži.

Ni druge strani, ti strani sta v močni soodvisnosti. Menim, da sončke v veliki meri zajebejo naša pričakovanja; predvsem tista, ki jim – ako jim je zadoščeno – sledi šopirjenje pred drugimi. Takrat sončki sijejo za druge in za nas, namesto da bi sijali zase.
 

Zakaj ni nič narobe, če malim sončkom kdaj pa kdaj rečemo »pizdice«?

Ker tudi ni nič narobe, če sebi rečemo »pizdice«. Ker se tole sliši zelo narobe, predlagam pojasnilo v knjigi. 

Veliko sem si obetala od poglavja Kaj bodo pa ljudje rekli ‒ predvsem to, da boš ta odurni koncept raztrgal na koščke ‒ pa sem bila grenko razočarana, ker ugotavljaš, da se niti tebi (ne nikomur drugemu) ne žvižga za to, kaj drugi mislijo o njem …

Mi je žal, ker sem razočaral, toda eno prvih spoznanj notranje inventure je bilo, da je tudi moje jebivetrstvo bolj ali manj le poza, namenjena pogledu drugih. Da bi ti res dol viselo, kaj si mislijo drugi, človek potrebuje proaktiven pristop poslušanja samega sebe. Ugotavljam, da sem doslej živel predvsem za poglede in pričakovanja drugih. Cilj, da bi mi dol viselo, še vedno obstaja, a zdaj vem, da je to v resnici garanje. 
 

Notranji mir si iskal z meditacijo in dihalnimi vajami in ugotovil, da še najbolj zaleže pivo. Priporočaš tudi drugim? 

Nikakor ne. Samozdravljenje z drogami, kar alkohol zagotovo je, odsvetujem; saj zdravi samo simptome in ne nagovarja vzroka nemira. Menim, da je bil »notranji pir« predolgo moj slogan. V zadnjem času poskušam stopati po drugi poti. 
 

Takoj v naslednji sapi namreč trdiš, da je alkoholiziranje »kronski obred sprenevedanja in zanikanja tega, kar čutiš in si«. 

Bo držalo. Alkohol je bližnjica do sprave med teboj in svetom, ki je še najbolj učinkovita v trenutku, ko nastopi alkoholna pozaba. Ko mine, se vse skupaj zgrne nate z dvakratno gravitacijo. 
 

V poglavju Črno srce razkriješ, da si bil že kot otrok precej samokritičen oziroma da si si pripisoval preveč grehov/krivde. Pa zdaj? Za kateri greh bi si pri rosnih 46 letih dal največjo črno piko?

Vsi otroci se počutimo krive za vse, kar se slabega godi okrog nas. Od tod sledi ne preveč dobra samopodoba in en kup strategij ugajanja drugim, za katere verjameš, da te bodo odrešile krivde. Ne obnese se. Največji greh odraslega človeka je lahko kvečjemu to, da odlaša s srečanjem s samim seboj. 

Kako ti gre kaj pri spoznavanju z lenuhom v sebi? Si že ugotovil, kdo si, če nisi delo, ki ga opravljaš?

Za zunanji pogled sem verjetno predvsem delo, ki ga opravljam; po tem sem prepoznan in vrednoten. Ugotavljam pa, da ta zunanji pogled ne odseva nujno tega, kar smo sami sebi. To še raziskujem. In upam, da ne najdem še česa bolj čudnega. Sem pa pripravljen na vse. 
 

Praviš, da optimistični začetek življenja poteka pod sloganom »Bo treba začet«, v usahlih srednjih letih pa kar naprej razmišljamo, kaj vse moramo nehati početi. Katero od razvad, ki jih omenjaš v Pustolovcu zmote, si opustil? Si nehal kaditi, zvečer jesti, piti, se sekirati, jeziti, jamrati ...?

Komaj dva meseca je minilo, kar sem pristavil pričujoči knjigi zadnjo piko, pa že vidim, da sem lagal. V resnici je slogan nadaljevanja prav tako »Bo treba začet«. Začeti kaj? Naj se sliši še tako patetično, klišejsko in kvazipoduhovljeno, vendar sem skoraj prepričan, da bo treba začeti svoja dejanja usklajevati z lastnimi, notranjimi vrednotami. Poslušati samega sebe. Svoje srce, če sem lahko še malo bolj puhel. Kam me bo to pripeljalo, ne vem, zna biti pa, da sporočim, ko ugotovim.